Besede pišem, ker se sprostim,
najbrž zato, da se s seboj pogovorim.
Vsak zapis mi poda kakšen doprinos,
skozi zapisano spoznavam sebe in svoj odnos.
Moja glava je kot preja zapletena,
z zamotanostjo imam čisto preveč dela.
Že mislim, da iz vozla sem del niti rešila,
pa čas pokaže, da sem vozel še bolj zategnila.
Že vrsto let na razpletanju delam,
a se bolj zapletam, kot razvozlavam.
Še vedno me mnogo čustvenih vozlov tišči,
enaki tistim, ki so zapletali moje najstniške dni.
Vztrajno se trudim z okoljem spremeniti interakcije,
da bodo uspešne in sprejete moje kreacije.
Vrednotim se skozi, kaj dam in nazaj dobim,
a s tem v svoji glavi še večje zaplete naredim.
Namesto, da reguliram ljudi in situacije,
raziščem, od kje izvirajo moje frustracije.
Pogledam, kaj točno me ogroža in tako boli,
še preden zinem drugemu: kakšen bedak si!
Pisanje je vedno mojo stisko reševalo,
torej zapisujem vzroke, da dvignem moralo.
Verjetno sčasoma spoznam vzorec zavozlani,
poglobljeno delo na sebi ga morda odstrani.