Seme dvoma

Na srečanje odhajam, podvomim v točnost.

Nekaj oblečem, tehtam primernost. 

Sprašujem se tudi, ali sem se pravilno odločila,

ko sem na sporočilo potrditveno odgovorila?

 

Dvom se pogosto ovija okoli misli,

išče luknje, špranje, da me premisli.

Vedno prepozna, kar trdno ne stoji,

in začnem o mislih, dejanjih dvomiti. 

 

Skepticizem je v meni, odkar živim.

Sili me, da več zornih kotov proučim. 

Odpira načela in poglede prevetri,

zna pa tudi ovirati, ko krč neodločnosti drži. 

 

Dvom je s kritičnim razmišljanjem bogat.

Bila bi precej plitka, če bil bi kritik blag.

Včasih me dvom blokira v odnosu do sebe,

kadar ne verjamem vase, mi predstavlja breme. 

 

Protiutež dvoma je zaupanje. 

Z zaupanjem je življenje lahkotnejše.  

Zaupamo, ko gotovost se ustali

in je ne premaknejo niti pomisleki. 

 

Kako si lahko gotov, če absoluta ni,

saj obstajajo vedno samo različni pogledi? 

Morda pa gotovost sploh ne obstaja

in se z namenom dvom poraja?

 

Dvom nas sili v dodatne perspektive,

ki se nenehno orjejo kot obdelovalne površine.

Dvom omogoča, da vedno nekaj novega vzkali,

in spoznanja razširi, ko predpostavka dozori.