Vsak dan je tekoči trak,
vsak dan ima enak takt.
Praksa se izjemoma spremeni,
ko pohajkujemo med počitnicami.
Vsak dan enako rutino opravim.
Vsak dan se za druge onegavim.
Postala sem človeški stroj,
ki ga obvladuje korporativni ustroj.
Vsak dan izčrpana grem spat.
Vsak dan brez energije moram vstat.
Drugega več ne poznam,
to je moj ponavljajoči vsakdan.
Je to življenje, ki te izpopolni,
ali mehanizem, ki človeka ukroti,
da pozabiš, kdo in kaj si,
in rečeš uporu: ne da se mi?
Individualnost je začela bledeti,
utečenost sistema je treba razdreti.
Dobro je nastavljen ustroj, naoljen,
sam od sebe te nikoli ne spusti ven.