Zatočišče prenajedanja

Hrana me občutno determinira,

kadar jem, me drugo ne zanima. 

Takrat nimam problemov in skrbi,

ki obstajajo ali pa jih v resnici ni. 

 

Tolikokrat sem rekla, tako ne nadaljujem,

nakar se zopet s hrano spogledujem …

Še zadnjič se danes prenajem, 

jutri pa res zdravo živeti začnem!

 

Zjutraj mi ni nikoli pretirano težko,

zdi se, da imam vse pod kontrolo.

Popoldan oslabela volja počasi popusti,

že začnem hladilnik neutrudno odpirati. 

 

Zvečer samonadzor povsem iztiri,

nočem, a ne zmorem kljubovati izbiri. 

Nekaj časa se še upiram in bodrim,

potem pa, kot vsakič do sedaj, popustim.

 

Pojem prigrizek, dva, tri, pet, deset!

Zatem premikati se ne morem, spet!

Moje telo je gnusno prenajedeno,

vsak čas bo omagalo pred televizijo.

 

V rutino crkljanja sem nepopravljivo vpeta,

ne znam zavzeti lastnega načrta.

Nažrta sem nad seboj razočarana,

prizadevam si nesočutna karanja. 

 

Dokler jem, se dobro počutim,

sprošča me, saj težo življenja odmislim. 

Ne sprašujem se, kaj me posiljuje,

opijanjanje s hrano me rešuje te nuje. 

 

Vem, da prenajedanje ni prava pot,

uničujem sebe in svoje edino telo.

Slabim potenciale in zmožnosti,

saj bolno telo skoraj nič ne zdrži.

 

Na koncu pa vedno pride taisti večer,

najprej solata, zatem krompir,

povrhu pa še veliko sladkega,

in nenasitna bolečina ponovno zmaga.