Imam čas, nimam nujnosti za postoriti.
Sebična hotenja skušam obuditi.
Lahko počnem, karkoli si zaželim,
samo izberem vzgib in ga oživim.
Praznina odmeva, ne dobim odgovora.
Se v tišini skriva pomen bivanja?
Da obstajaš in obenem te ni,
ne razmišljaš ne kreiraš, ampak samo si.
Sedim, gledam skozi okno, čakam …
Čez čas se na tri načine vprašam,
da vidim, kaj vsak del mene govori,
z vpogledom se morda znam odločiti.
Kaj bi bilo prav, se vpraša notranji starš?
Dobim seznam delovnih obveznosti in marš!
Odrasli po srčnih željah pogleduje,
vrsto konjičkov proučuje, da jih nadgrajuje.
Otrok ocenjuje, kaj poda mu ugodje?
Ne išče drugega, kot le zase udobje.
Pisanje pesmi, ckljanje, sonce v naravi,
karkoli, samo da se prosto plava med oblaki.
Vsi trije deli skupaj, človeka izgradijo.
Vsi trije deli ločena hotenja obrodijo.
V kletki pravil sem leta zavzeto obstala,
odgovorom ugodja bom danes prednost dala.