Malo Petro sem na novo spoznala,
v meni je zanemarjeno obtičala.
Zapuščena je sedela, čakala,
kontakta vzpostaviti več ni znala.
Otrok je del nas in nenehno prisoten,
problem nastane, če ti si odsoten,
če ne vidiš, čutiš in priznavaš,
da tudi kot otrok ves čas obstajaš.
Šla sem do nje, ji roko podala,
pa skoraj odreagirati ni znala.
Predlogo je bila zavržena,
brez ljubezni katatonična.
Vsak dan je po meni hrepenela,
ljubezni, pozornosti si želela,
od vpitja postopoma obnemela,
obupana se je v žalost oddela.
Kako lahko izključiš to prikupno bitje,
kaj ne slišiš srce, njegovo bitje?
Ves čas opozarja, cuka te za rokav,
jaz pa korakam, ne zmenim se, ajt čav!
Danes se je zgodba obrnila.
Mala Petra je ponovno dobila krila.
Otroka sem zavestno prepoznala,
spet ljubezen, pozornost ji dala.
Prekoračene čustvene reakcije,
oznanjajo otrokove frustracije.
Takrat primem jo za roko, jo priznam,
in ljubeče, pazljivo poslušam.
Pove mi zgovorno, kaj vse jo pesti,
mnogo čustev mi ne dovoli več potlačiti.
Tako osvetlim čustveni semafor,
in racionalno obdelam svoj čustveni kor.
Lepota cvetlic je sivino prekrila,
močna čustva so Petrina opozorila,
da strah jo je in potrebuje pomoč,
zdaj milostno jo objamem na vso moč.