Človeštvo samo s seboj neprenehoma tekmuje,
časti vsakega, ki nas s čim nadvladuje.
Vsako področje ima organizirano tekmovanje,
biti prvi, najboljši so marsikomu gonilne sanje.
Sama imam s tekmovanji za medalje malo izkušenj,
morda zato tekmovanj ustrezno ne razumem.
A če se pogledamo in dobro razmislimo,
skoraj vsi z drugimi v nečem tekmujemo.
V šolskem sistemu se grebemo za najvišje ocene.
V službi se potegujemo za najuspešnejše položaje.
S sosedom primerjamo, kdo ima boljši avtomobil,
na spletu se pehamo za všečki za najboljši življenjski stil.
Čemu služijo vse te nezdružljive primerjave
in s strani popolnih neznancev čaščene zmage?
Ali se človeška vrednost le okrepi,
ko se drugim dokažemo in nas družba časti?
Vsaka lovorika je le kratkoročni uspeh,
že naslednji trenutek sledi reset.
Nova tekma je zopet pred nami,
kolesje dokazovanja se nikoli ne ustavi.
Tekmovanja z drugimi bi morali povsem opustiti,
dojeti, da tekmovalnost ni del naše primarne biti.
Vsiljiva primerjava z drugimi je umeten koncept,
s katerim si nevede zaveden in umsko prizadet.
Predstavljaj si družbo, kjer ni treba tekmovati,
glavnina človeške nezadostnosti zna hitro odfrčati!
Rivalstvo ugasne, odnose prevzame spokoj,
na izgubi je edinole prikrit gospodarski ustroj.