Življenje je zmes dogodkov in občutij, ki jih ustvarimo o dogodkih. Po eni strani mislimo, da se radi igramo z dogodki in povezanimi doživetji, po drugi strani pa se vsega nedorečenega bojimo. Ljudje pogosto prihajajočih dogodkov ne doživljamo pozitivno, ker v nas prevladuje negotovost. Negotovost je tisto čustvo, ki se v nas sproži, ko ne vemo, kaj prihaja ali sledi in imamo pomisleke o pozitivnem izidu.
Negotovosti se otresamo na vrsto načinov. Radi se pretvarjamo, da negotovosti ne čutimo in jo potiskamo globoko v podzavest. Negotovost radi zamenjujemo vzhičenjem, vendar takšnim, ki nam vzbuja strah, ne privlačnost in željo po še več. Prav tako negotovost enačimo s strahopetnostjo, kar v določeni meri drži, a obstaja bistven mejnik. Negotovost pomeni, da si ne predstavljamo gotovega, pozitivnega scenarija prihodnosti, kar nas lahko obremenjuje in skrbi. Strahopetnost pa pomeni, da dokaj dobro vemo, kaj nas čaka, a obenem menimo, da nismo pripravljeni oziroma da ne posedujemo dovolj kvalitet, zato nam manjka poguma, da pričakovan scenarij doživljanja izpeljemo.
Negotovost na večino ljudi vpliva odvračalno, kar pomeni, da se marsikateri potencialni prihodnosti umaknemo in je dejansko ne doživimo.
Obstaja nekaj preprostih korakov, ki pomagajo zmanjšati negotovost. Vsem je skupna odločitev, da se z negotovostjo soočimo in se je ne izognemo.
1. korak: ozaveščanje negotovosti
Prvi korak uravnavanja negotovosti je zavedanje, da negotovost v nas obstaja in se z njo borimo. Potlačevanje negotovosti zagotovo ne pomaga pri razreševanju, zato je celovito zavedanje občutka negotovosti uvodni korak. Čustvo se pri različnih ljudeh občuti na različnih fizičnih lokacijah telesa. Največkrat negotovost fizično občutimo na območju želodca ali prsnega koša, lahko pa tudi v čelnem delu glave ali celo v obliki grlenega cmoka v sprednjem predelu vratu.
Zavedanje telesnega manifestiranja negotovosti pomaga posamezniku, da se osredotoči na fizični odziv čustva v telesu in se vanj zavestno poglobi ter ga z opazovanjem sprejme takšnega, kot je. Običajno že ta korak razbremeni intenziteto občutka, prav tako pa je fizična lokacija čustva pomembna tudi zato, da čustvo v prihodnje prej prepoznamo in ozavestimo pretirano čustveno obremenitev negotovosti.
Poglobitev v fizično lokacijo procesiranja čustva, del energije čustva razpusti. Preostanek ozaveščeno obdržimo in ne poskušamo odriniti na stran in se pretvarjati, da ne obstaja. Vzemimo preostanek čustvenega odziva kot nekakšen fizični pokazatelj intenzitete čustvenega stanja, v katerem dejansko smo in priložnost uravnavanje svojih avtomatiziranih prepričanj.
2. korak: prepoznavanje sprožilcev in avtomatizma negotovosti
V drugem koraku se vsebinsko vprašamo: česa se tako bojimo in na kateri dogodek iz preteklosti, ki nas naredi močno negotovega se morda navezujemo? Raziskovanje vzrokov je pomembno, kajti marsikdo spozna, da so čustva negotovosti, ki se avtomatizirano pojavljajo, močno pretirana in ko ozavestimo sprožilce, ali pretekle dogodke, ki še danes negativno vplivajo na nas, največkrat spoznamo, da v trenutni realnosti nimamo ustrezne osnove in da je čustvovanje prenapihnjeno.
Ozaveščeno postane obvladljivo in razrešljivo. Razumevanje sprožilcev in ozaveščanje avtomatike, ki nas vodi skozi vsakodnevna življenja, je ključen korak pri obvladovanju negotovosti, ki nam jo negotova prihodnost lahko prinaša.
3. korak: uravnavanje negotovosti
Tretji, zadnji korak je pogled v prihodnost tistih potencialnih dogodkov, ki se jih bojimo in nam sprožajo negotovost. Le ti so lahko iz vsakodnevnega življenja, ki ga v določeni meri poznamo ali pa so neznana področja, ki jih še nismo nikoli doživeli.
Pri vsakodnevnih primerih, ki nam niso povsem neznani, a nas negativno vplivajo zaradi preteklih bolečin, lahko racionalno razčlenimo preteklost in bolj gotovo postavimo prihodnost.
Za primer vzemimo, da nas je v mladosti na prehodu za cesto zbil avtomobil. Zaradi te pretekle izkušnje smo vsakič, ko gremo čez cesto negotovi in nas je strah ponovne nesreče. Razčlenjevanje tega strahu in možnosti zmanjšanja negotovosti je lahko odločitev, da hodimo čez cesto samo na prehodu za pešce, ko daleč naokrog ni nobenega avtomobila.
Pozitivne izkušnje nam bodo zmanjšale avtomatiziran občutek negotovosti. Prav tako pa je pomembno, da se z obveščanjem in racionalizacijo ukvarjamo na zdravi vsebinski osnovi, da sami sebe skozi prostor in čas navadimo, da prehajanje ceste načeloma ni nevarno, če se držimo osnovnih varnostnih pravil, ter se s pozitivnimi izkušnjami prepričamo, sta negotovost in povezan strah nepotrebna.
Pri primerih, ki jih še nismo doživeli in se skrivajo v potencialni prihodnosti, je postopek racionalizacije malček drugačen. Tudi v tem primeru se ustavimo in najprej čustvo občutimo, potem pa se vprašamo, česa se tako zelo bojimo? Pomembno je, da potencialne scenarije besedno obelodanimo in jih povemo na glas, ne samo v mislih. S tem, ko jih povemo naglas, jasno vidimo, kaj naša glava v bolečini in strahu premleva. Besedno obelodanjanje misli najverjetneje tudi pokaže, da marsikatera misel, ki je v mislih še tako smiselna, ni več smiselna, ko jo ubesedimo na glas. Del bojazni in povezanih misli bo tako avtomatično odpadlo.
Tisti del, ki pa še ostane, lahko nadalje obdelamo tako, da si v misli prikličemo podobne scenarije, ki so se v preteklosti že zgodili. Lahko so podobni vsebinsko ali pa samo čustveno, kar pomeni, da smo bili negotovi na enak način kot sedaj. Opazujmo in primerjajmo misli, občutja, pred in po preteklem dogodku. Običajno bomo odkrili velike neskladnosti, zato je ljudski pregovor, da je strah votel in da ga zunaj nič ni, povsem na mestu. Primerjave “pred in po” nam povedo, da v strahovih in negotovosti pretirano preobremenjujemo, zato je na mestu vprašanje, ali je še smiselno nadaljevati po enakem, pretirano negotovem čustvenem vzorcu? Sami sebi odgovorimo in vsakič, ko nas čustvo negotovosti preobremeni, ponovimo vajo, da se pomirimo.
A vendarle se zavedajmo, da je določena meja strahu in negotovosti v prihodnost vedno prisotna in celo zdrava, kajti naredita nas previdnejše, da nismo povsem brezbrižni. Problematična sta le tisti strah in negotovost, ki nas ohromita in odbijeta od potencialnih doživljanj, ki so nam na voljo.