Poezija

Celoten vikend sem v lahkotnost oddela, počela sem le aktivnosti, ki sem jih želela.  V nedeljo zvečer pa se je prisila prebudila, ker stanovanju se nisem nič posvetila.  Pospravljati se mi res ni dalo, a “mora se” me je nadvladovalo.  Z nejevoljno prisilo sem se čiščenja lotila, intenzivna jeza je v meni vzrojila.  Jezen naboj […]

Na srečanje odhajam, podvomim v točnost. Nekaj oblečem, tehtam primernost.  Sprašujem se tudi, ali sem se pravilno odločila, ko sem na sporočilo potrditveno odgovorila?   Dvom se pogosto ovija okoli misli, išče luknje, špranje, da me premisli. Vedno prepozna, kar trdno ne stoji, in začnem o mislih, dejanjih dvomiti.    Skepticizem je v meni, odkar

V delovnik vstanem, izmučena si oči pomanem … Jaz sem okej, gremo naprej! V šolo, pisarno hitimo, na cesti izvajam agresijo … Jaz sem okej, gremo naprej! Cel dan sestankujem, nad nezadostnimi rezultati se pritožujem … Jaz sem okej, gremo naprej! Po službi zavijem v trgovino, razjezim se za parkirnino … Jaz sem okej, gremo

  Življenje mi kaže s preizkušnjami, da znam biti kot barka na razburkani vodi.  Svoje krmilo kapetanka imam, a včasih barke obvladovati ne znam.    Nevihtam in neurjem izogniti se ne da,  kar ni tragedija, temveč priložnostna lekcija. Fronti se lahko upiramo in z njo borimo, ali pa jo sprejmemo in osvojimo!   Krmarjenje v

Berem poete, rime popolnosti – bolečina oživi. Ramena se povesijo, moj ponos oveni. Ponovno zadnja v vrsti stojim, se res nikoli višje ne uvrstim? Vzgibi me vztrajno poetično nagovarjajo, silijo roko, da izriše besedno harmonijo.  Poezija na papirju zadovoljstvo poživi, a le, dokler z drugimi nisem v primerjavi.  Takrat um neusahljivo mantro zavrti: nisi zadostna,