Poezija

Negotovost in strah sta del življenja, v bojazni sem vedno preobremenjena, takrat imam polno izčrpavajočih skrbi.  pogled na prihodnost me straši.   Pozabljam pa, da sem del večje slike in da vse podobe namenoma niso razkrite.  Ne zavedam se, da bom vedno otrok, moj oče, ki me usmerja, se imenuje Bog.    Kadar malček ne […]

Hvaležnost ima moč kreacije, neskončne so njene manifestacije, če hvaležnost le uporabljati znaš in poglede lepote življenja odpiraš.    Glavnina ljudi pa isto napako naredi: v hvaležnost se vrnemo le, ko se drugim hudo pripeti. Takrat naklonjenost življenja ponižno malikujemo, korak za tem pa na hvaležnost znova pozabimo.    Hvaležnost je kot solarni motor, več

Človeštvo samo s seboj neprenehoma tekmuje, časti vsakega, ki nas s čim nadvladuje. Vsako področje ima organizirano tekmovanje, biti prvi, najboljši so marsikomu gonilne sanje.    Sama imam s tekmovanji za medalje malo izkušenj, morda zato tekmovanj ustrezno ne razumem.  A če se pogledamo in dobro razmislimo, skoraj vsi z drugimi v nečem tekmujemo.   

Pride dan, ko nič ne gre po planu, in počutiš se drobno na velikem tnalu.   Odvijajo se samo nezaželeni scenariji, problemi se kopičijo, konca kar ni.    Teža življenja te takrat obremenjuje, ni očitno, zakaj zarota se proti tebi snuje. Ves dotedanji napredek se razblini, postaneš podoben povoženi razbitini.   Kako naprej, si ne predstavljaš

Besede pišem, ker se sprostim, najbrž zato, da se s seboj pogovorim. Vsak zapis mi poda kakšen doprinos, skozi zapisano spoznavam sebe in svoj odnos.  Moja glava je kot preja zapletena, z zamotanostjo imam čisto preveč dela. Že mislim, da iz vozla sem del niti rešila, pa čas pokaže, da sem vozel še bolj zategnila.