Poezija

Imam čas, nimam nujnosti za postoriti. Sebična hotenja skušam obuditi.  Lahko počnem, karkoli si zaželim,  samo izberem vzgib in ga oživim.   Praznina odmeva, ne dobim odgovora. Se v tišini skriva pomen bivanja? Da obstajaš in obenem te ni, ne razmišljaš ne kreiraš, ampak samo si.    Sedim, gledam skozi okno, čakam … Čez čas […]

Malo Petro sem na novo spoznala, v meni je zanemarjeno obtičala. Zapuščena je sedela, čakala, kontakta vzpostaviti več ni znala.  Otrok je del nas in nenehno prisoten, problem nastane, če ti si odsoten, če ne vidiš, čutiš in priznavaš, da tudi kot otrok ves čas obstajaš.  Šla sem do nje, ji roko podala, pa skoraj

Na Zemlji mi marsikaj ni všeč, življenje lahko je kruto, pogled boleč. Kamorkoli se ozreš, nekaj ne velja, se vse te zlorabe sploh popraviti da? Trpinčimo en drugega na tisoč in en način, tesnoben občutek nam ni več opomin. Zatiskamo si oči in se pretvarjamo, da samo od sebe se bo popravilo.  Brez zavedanja tonemo